Me encuentro mirando sin cesar - Brane Mozetič

Por la mañana ya hacía un calor infernal / Un día para estancarse. Para boicotear la vida. / Desenchufé la radio, la tele, el teléfono, el móvil, / el ordenador, desenchufaría hasta la nevera para que / no hiciera ruido.

Me encuentro mirando sin cesar - Brane Mozetič
Brane Mozetič. Fotografía del autor © Tihomir Pinter





Me encuentro mirando sin cesar




(Tradución al español de Marjeta Drobnič y Santiago Martín)




Ko takole sedim na terasi, ob prvih sončnih
žarkih, da se še ovijam v jakno in je
pomlad. Ženska z otrokom v naročju se pomika
med mizami, se ustavlja, steguje roko.
Natakar jo podi in ljudje trobezljajo
o najnovejših avtomobilih, pičkah, cunjah.
Ne o politiki, to nikogar več ne zanima,
kaj šele o filozofskih pogledih na svet.
Steklenice se vrstijo, postavljajo jih v vrsto
ter se široko smejijo. Pristopi fant in
mi kaže svoje roke, polne ran, brazgotin.
Poznava se že leta. Sede. In me samo
gleda. Ponudim mu cigaret. Mirno kadi,
ne da bi kaj rekla. Potem zarotniško
šepne: To ti bo všeč. Iz žepa potegne
žiletko in zareže v zabuhlo meso na
roki, da je v trenutku vse krvavo.
Nekdo zakriči, priteče natakar, fant se
dvigne, ni ga treba poditi, se mi nasmehne
in gre naprej. Čutim ostre poglede na
sebi, čutim, kako so nični vsi ti
pogovori. In nič ne morem pri tem.
Pomlad prihaja, kri na prtu, prazna
glava, moje butasto bolščanje, ko se
mi ne da vstati, ker ne vem čemu.




ESTOY SENTADO EN UNA TERRAZA, BAJO
los primeros rayos de sol, envuelto en mi chaqueta aunque
ya es primavera. Una mujer con un niño en brazos pasa
entre las mesas, parándose, extendiendo la mano.
El camarero trata de ahuyentarla, mientras la gente
raja de coches de último modelo, de fulanas, de ropa.
No de política, asunto ya sin interés, y menos
aún de visiones filosóficas del mundo.
Las botellas se acumulan, las colocan en fila y
ríen con ganas. Se acerca un joven y me enseña
sus brazos, llenos de heridas y cicatrices.
Nos conocemos de hace años. Se sienta. Y
me mira. Le paso un cigarrillo. Fuma tranquilo,
sin mediar palabra. Después, me susurra
con complicidad: Esto te va a gustar. Saca
una hoja de afeitar, corta la carne hinchada de
su brazo y, al momento, todo se mancha de sangre.
Alguien grita, el camarero viene corriendo,
el joven se levanta, que no hace falta echarlo,
dice con sonrisa y se va. Me doy cuenta de
las miradas punzantes, me doy cuenta de la vacuidad
de todas esas conversaciones. Y no puedo hacer nada.
Llega la primavera, la sangre en el mantel, mi cabeza
vacía, mi estúpida mirada saltona, y ningunas
ganas de levantarme, pues no sé para qué.



*



Že zjutraj je bilo peklensko vroče. Dan,
da se ustaviš. Ko bi bojkotiral življenje.
Izklopil sem radio, teve, telefon, mobilca,
računalnik, še hladilnik bi, da ne bi
hrumel. Iz sosednjih sob človeški
glasovi, od zunaj avtomobili, vlaki,
zvonovi. Spustim rolete, da bi vsaj
malo zaustavil vse te šume, zlasti pa
sonce in vročino. Sam s sabo, ves
poten, kot pred tistimi osnovnimi vprašanji.
Dan, kot nalašč, da bi mi kaj uspelo.
Prelagam knjige sem ter tja, in sebe,
ne vem, kaj bi z vsem tem. Glavo mi
hoče raznesti od bolečine. Pa tudi od
želje, da bi naredil črto prek zapestij,
ker tak dan utruja. Sam s sabo, si rečem,
od začetka do konca. Ure se vlečejo in
vse stoji. Ima me, da bi prekinil vse te
občutke, ki res ne vodijo nikamor, kot so
nas naučili. Poškilim k priročnikom za
pozitivno življenje in pogrešam tistega o
bojkotu. Na tisoče glasov ponavlja vztrajaj,
vztrajaj, čeprav lahko s prostim očesom
zaznam, da nima smisla. V preteklosti je
vse tako znosno, celo lepo, zdaj pa ta
vročina, ko nič ne ustreza. Zaprem oči
in se delam, da me ni.




POR LA MAÑANA YA HACÍA UN CALOR INFERNAL.
Un día para estancarse. Para boicotear la vida.
Desenchufé la radio, la tele, el teléfono, el móvil,
el ordenador, desenchufaría hasta la nevera para que
no hiciera ruido. De las habitaciones contiguas
voces humanas, fuera los sonidos de coches, trenes,
campanas. Bajo las persianas para amortiguar
un poco esta sarta de ruidos y, sobre todo,
el sol y el calor. Estoy solo,
sudando como ante las preguntas esenciales.
Un día idóneo para que algo me salga bien.
Ordeno y reordeno los libros, no sé qué hacer
con ellos ni conmigo mismo. Mi cabeza
estalla de dolor. Y también
con el deseo de abrirme brechas en las muñecas,
porque un día así cansa. Estoy solo conmigo mismo,
me digo, del principio al fin. Las horas se dilatan
y todo queda inerte. Tengo ganas de cortar
estas sensaciones inútiles conforme a lo que
nos enseñaron. Echo un vistazo a los manuales
de autoayuda, dándome cuenta de que me falta
uno del boicot. Miles de voces me repiten «aguanta,
aguanta», aunque es obvio que
esto no tiene sentido. Todo lo del pasado parece
tan soportable, incluso bello, pero ahora,
con este calor, ya nada está bien. Cierro los ojos
y finjo que no existo.



*



Mlad Kitajec mi razlaga o Derridaju,
s kozarcem v roki se maje. V bistvu sem
ga ves čas opazoval ter se spraševal o
njegovem spolu. Za glavo manjši od
mene, droben, s klobukom, kot bi se vzel
iz filma o gangsterjih, res, baje piše scenarije,
lahko bi bil lezbijka. Potem pristopi
kar sam in le kje je našel tako temo,
tako vročičen. Malo više nad kitajsko četrtjo
bar Palačinka. Montiram prizore, scenarist
se izgubi, pa zopet obrazi, hoja po
polnih ulicah ponoči. Zdi se mi,
da sem vse to že videl na platnu.
Sledi seveda mimohod spak,
motenih, z razjedami po obrazu,
plazečih se po tleh. Sekvence, ki jih
je treba vedno izrezati. Vidim se,
kako sedim v baru in ne morem
verjeti. Policijske sirene, gasilci,
zastave, napisi, ki brzijo, končna špica
in tema.




UN CHINO JOVEN ME EXPLICA A DERRIDA,
se tambalea con un vaso en la mano. En realidad
he estado observándolo antes y preguntándome
sobre su sexo. Le saco una cabeza, es menudo,
con sombrero, como si saliera de una película
de gánsters, en serio, parece que escribe guiones,
podría ser una lesbiana. Se me ha acercado él,
¿cómo se le ha ocurrido sacar un tema así,
tan febril como está? El bar Palačinka, pasando
el barrio chino. Me monto escenas,
el guionista se pierde, otra vez aparecen rostros,
camino de noche por las calles atestadas.
Me parece que todo esto lo he visto ya en la pantalla.
Ahora viene, claro, un desfile de individuos
deformados, trastornados, con llagas en los rostros,
arrastrándose por el suelo. Secuencias que
siempre hay que recortar. Me veo a mí mismo
sentado en un bar y no puedo creérmelo.
Sirenas de policía, bomberos, banderas,
letras pasando rápido, créditos del final
y oscuridad.



*



Zalotim se, kako kar naprej pogledujem
proti mobilcu. Če je prišlo kako sporočilo.
Kako bi pravzaprav rad pritisnil na
Preberi in bi pisalo Pogrešam te.
Zalotim se, kako vedno bolj tonem
v minulost, kako me vleče nazaj.
Da bi spet ležal nad hlevom, na
senu. Ko mi je sosedov fantič prvič
dal roko med noge. V resnici se je
sprenevedal, oba sva se. Legel je name,
tako, oblečen, in sem čutil njegovo
težo, njegovo sopenje. Kolikokrat naju
je vleklo tja gor, nad prašiče, ki so
cvilili. Morda pa niso in je bil tedaj
hlev že prazen. V mojem spominu
so postali povsem nepomembni. Najini
neznatni premiki pa so se dvignili
nad vse. Bilo je poletje in vroče, da
sva se potila. Slekla sva si majici
in drug drugemu odpela hlače. Kako
sta roki iskali in kako je seno pikalo.
Ne drznem si obujati prizorov, a se sami
vrstijo, vlažnost, vonj spolovil. Ko
vstopim v bar za geje, mi je vse tuje,
nobenega sosedovega fanta, nobenega
sena, nihče me ne pogreša. Zalotim
se, da pravzaprav ves čas iščem tipko
Izklopi.




ME ENCUENTRO MIRANDO SIN CESAR.
Veo que no dejo de mirar el móvil.
Me gustaría, en realidad, pulsar Leer,
y que allí saliese Te echo de menos.
Veo que me hundo cada vez más
en el pasado que tira de mí.
Para volver a yacer en el heno que había en
el desván del establo. Cuando el chico vecino
me tocó la entrepierna por primera vez. En
realidad, fingía que no lo hacía, lo fingíamos
los dos. Se me echó encima, así, vestido, y sentía
su peso, sus jadeos. Tantas veces nos llamaba
aquel lugar, justo encima de los puercos
chillando. O a lo mejor no lo hacían, y el establo
estaba ya vacío por entonces. En mis recuerdos
ha perdido importancia. Nuestros leves
movimientos se han superpuesto a todo
lo demás. Era verano y hacía calor, y sudábamos.
Nos quitamos la camiseta y nos desabrochamos,
uno al otro, el pantalón. Cuán ávidas
buscaban las manos y cuán punzante era el heno.
No me atrevo a evocar las escenas, pero se
enhebran solas, humedad, el olor de los sexos.
Cuando entro en bares de gays, todo me
resulta ajeno, no hay muchachos vecinos,
ni heno, ni nadie me echa de menos. Me veo
buscando siempre, en realidad, la tecla de
Apagar.



*



Ničesar mi niso dali, kar bi mi pomagalo
obstati. Nobene vere, da bi lahko upal,
se pokesal, prosil in bil rešen. Nobene
ljubezni, da bi jo trosil naokoli. Da se
ne bi kar naprej zaletaval, moledoval za
pozornost, nežnost, za roko, ki bi me
s strastjo objela. Niso mi dali starih
navad, običajev, vsi dnevi so enaki in
nobenega ne pričakujem posebej, se
veselim. Dali so mi sposobnost
doživljati bolečino, že ob premiku lista,
in jo obenem prenašati. Stisnjenih ust.
Dali so mi osorno natančnost, ki vsake
toliko poči, da se prevrnem v prepad.
Dali so mi svet, po katerem me zanaša,
in ki ga ne čutim. Vidim le polno ljudi,
ki so podlegli. Oblekli so si majice
z napisom: I’m nobody. Who are you?
Srečujemo se na cesti, v službah, v kinu,
v lokalih ter se tako pogovarjamo,
sprašujemo in odgovarjamo. In nas boli.
A ne znamo drugače.




NO ME HAN DADO NADA QUE ME AYUDE
a subsistir. Ni fe para tener esperanza,
arrepentirme, rogar y salvarme. Ni amor
para prodigarlo a mi alrededor. Para
no chocar todo el tiempo, implorando
atención, ternura, manos que me
reciban con pasión. No me han dado
tradiciones y costumbres antiguas, mis días son
iguales y no los espero con impaciencia,
con ilusión. Me han dado la capacidad de
sentir dolor, de sentirlo ya cuando se mueve
una hoja, y aguantarlo. Apretando los dientes.
Me han dado una meticulosidad arisca, que
estalla cada tanto y me vuelca al abismo.
Me han dado un mundo por el que yerro,
y que no siento. Sólo veo a la muchedumbre
que ha desistido. Que se ha puesto la camiseta
con inscripción: I’m nobody. Who are you?
Nos vemos por la calle, en el trabajo,
en el cine, en los locales, y así charlamos,
nos preguntamos y respondemos. Y nos duele.
Pero no conocemos otro modo de hacerlo.



*



Šele na tisoče kilometrov daleč od tebe
si upam priznati, da sem se tedaj zaljubil
v tvojo spermo, v smrt, ki jo je prinašala.
Gledal sem jo, razlito po tvojem trebuhu,
in potopil obraz vanjo. Njen vonj, ki je
postajal vonj smrti, mi je dvigal
neskončne orgazme. Kot da sem te izrabljal
za svojo samouničevalnost. Ki jo poznaš
tudi ti, samo na drugačen način. Na
tisoče besed sem izvlekel iz tvoje sperme,
jih zlagal v glasbo, ki me je držala
na robu. Zdelo se mi je, da nisem vreden
in da me boš tudi ti pustil samega.
Nisem se mogel znebiti očeta, kateremu
se ni zdelo vredno, da bi stal ob meni.
Zato mi ni bilo nenavadno, ko si me
tisočkrat zapustil. Vselej sem se
vračal na rob tvojega trebuha, z mokrim
licem sem ležal tam, čakal, da se
dvigneš in spet odideš.




SÓLO A MILES DE KILÓMETROS DE TI
me atrevo a reconocer que, entonces,
me enamoré de tu esperma, de la muerte que traía.
Lo miraba derramado por tu vientre,
y hundía mi cara en él. Su olor, convertido
en el olor de la muerte, me provocaba
orgasmos interminables. Como si me hubieses
servido para mi propia autodestrucción. La que
conoces tú también, sólo que de otra forma.
De tu esperma arranqué miles de palabras,
las compuse en una música que me mantenía
en el filo. Me figuraba que no me lo merecía
y que también tú me ibas a abandonar.
No pude deshacerme de mi padre, quien
no creía que valiese la pena estar a mi lado.
Así que no me extrañaba que me abandonases
miles de veces. Siempre regresaba
al borde de tu vientre, yacía allí con
las mejillas mojadas, esperando a que
te levantases y volvieses a marcharte.


***

Brane Mozetič

(Ljubljana, 1958). Poeta, narrador y activista LGBT esloveno. También es editor, traductor del francés (Foucault, Rimbaud, Genet etc.), organizador de talleres de traducción, eventos de poesía y promotor de la literatura eslovena. Ha escrito 16 poemarios, 3 novelas, un libro de relatos y 7 libros ilustrados para niños. Se han editado 85 traducciones de sus libros. En español se han publicado sus poemarios Mariposas (Buenos Aires), Poemas por los sueños muertos (Málaga), Banalidades (Buenos Aires y Madrid), Esbozos inacabados de una revolución (Tegueste), Obsesión (San José), Y mas (Granada), La revolución del cuerpo (Mexico City), La ventana (Tegucigalpa), Sueños en otra lengua (Buenos Aires), la colección de relatos Pasión (Madrid), novela Historia perdida (Tegueste) y dos libros ilustrados para niños El país de las bombas (Barcelona) y Mi primer amor (Barcelona).